Imela sem hišo na podeželju, ki je bila obkrožena z velikim vrtom oziroma zelenico. Rada sem se sprehajala po tej zelenici in skrbela za urejenost. Najlepši del pa je bil kotiček, kjer so stali vrtni stoli, ki mi jih je podaril moj oče. Takrat so bili nekoliko v slaben stanju. Stoli so bili dragoceni, zato sem jih sanirala in prebarvala. Še vedno so ohranili prvotno obliko in barvo. Bili so iz masivnega hrastovega lesa. Dragoceni vrtni stoli so mi bili pomembni tudi zato, ker so bili darilo od mojega očeta.

Na tem delu, kjer je bila miza, ki sem jo kupila v podobnem slogu, kot so bilo vrtni stoli od očeta, sem najraje delala za računalnikom ali brala. To je bil moj miren kotiček, kjer me nihče ni motil. Mizo sem okrasila s prelepim cvetjem v lončnicah. Vedno sem si želela imetu tudi izdelan kip. Nisem se še mogla odločiti ali bi bil to kip ženske ali neke živali, ki bi bil lociran ob tem kotičku. Videla sem že kipe kot so orel, volk, angel in ženska, vendar se nisem mogla odločit. Na zadnje sem se odločila za dva kipa in sicer volka ter žensko. Oba kipa sta bila bele barve, sklesana iz naravnega kamna. 

Na drugi strani sem naredila še mizo iz kamna. Razmišljala sem, da bi bili na tem delu vrtni stoli tudi iz kamna. Tako sem dala izdelat dva stola. Ko je bilo vse to postavljeno, od mize , stolov in pripadajočih kupov, je bilo čudovito, Zraven se posadila še vrtnice. Zdelo se mi je, da je ta del, ki je bil obdan z zelenjem in vrtnicami, kot iz pravljice. Rada sem imela svoj vrt in vsak delček zgodbe posebej. Na očeta me spominjajo vrtni stoli iz hrastovega lesa, ki so obdani z zelenjem, rožami in prelepimi spomini.