Jutro ob Illy kavi je vedno pravo jutro. Predvsem zato, ker kadarkoli spijem kavo v kavarni zjutraj, pomeni, da imam uro časa zase. Sedenje na soncu v na pol prazni kavarni in Illy kava, ki je nisem pripravila sama, je bilo vse, kar sem potrebovala to jutro. Še telefona nisem vzela v roke, ker se mi ni dalo. Včasih je prav dobro, da imam lahko takšen čas zase in nobene želje ali obveznosti, da pogledam na svoje telefon. Včasih se resno vprašam, ali so bili ti telefonu ustvarjeni za naše dobro ali naše slabo. Morda ne bi bil slabo, da bi se čas zavrtel malce nazaj in bi bili telefoni le že za klice in pošiljanje sporočil. Tako bi bili primorani imeti več interakcij s svetom okoli sebe. V resnici je to prav osvobajajoče in ravno zato vedno naredim to, ko sem na jutranji kavi zgodaj zjutraj preden začnem s službo. Če bi lahko kakšen dan cel preživela tako niti ne bi bilo slabo.

Ko sem pila Illy kavo in opazovala okolico mi je bilo prav prijetno. Morda sem bila za vse čudna, ker nisem vljudno strmela v svoj telefon in v nepozorno gledala stvari, ki niso pomembne samo zato, da si krajšam čas, ampak če sem se tega prav zares že zelo naveličala. Vem, da vsi tekmujemo sami s sabo in smo večino časa na avtopilotih, ampak dokler si človek sam ne vzame časa zase, da nikoli ne bo imel. Verjetno vsak deluje zelo čudno, ko opazuje okolico in po eni strani prav ne morem verjeti, da je večina ljudi tako odvisna od telefona, ampak tako smo si naredili zgleda. 

Moja Illy kava se je bližala kraju in prav z lahkoto bi še kakšno uro sedala na tistem vrtu, ampak nisem imela več časa. Počasi sem se odpravila in še prej plačala Illy kavo pri točilnem pultu.…